Na Gorenjskem je lepo, ceste so široke,
kamor seže ti oko, zreš gore visoke.
Tod ljudje so grčev les, kot je grča Janez,
ta bo živ sto let in čez, kokr je tud res.
Vrh Krvavca strmega Janez še pripleza,
saj je zdravja trdnega, kokr iz železa.
Nič ni treba mu navez, noge ga držijo,
brez cepina in derez, kokr je tud res.
Če kaj z Nežo delata, Janez rad pomaga,
v brk pa ves čas godrnja, da je z njo le zgaga.
Neža, ta pa kljuka vmes, da jo več ne mara,
da bo kakšna baba vmes, kokr je tud res.
Tale naš Janez godov je danes,
ker ga vezujemo, polko ukazujemo.
Plesat naj pride, to mu ne uide,
pa naj zavriska vmes, kokr je tud res!
Stara leta mu teko, kot da so še mlada,
gleda druge, z Nežo pa se imata rada.
Ni ga strah pekla, nebes, ve, da Zemlja vase
vzame strah in prah teles, kokr je tud res.
