Dober zdaj recept vam dam,
zgruntou sem ga sam,
jest, ko gripe ne poznam,
kihati ne znam.
Snoč sem moker bil kot miš,
v uh me boha piš.
Spijem frankeljčke kar tri,
pa sem zdrou. Hači!
Hač, hači! Kaj zaboga zdaj je to z menoj?
Hač, hači! Gripa me popadla je nocoj!
Hač, hači! Ne zaleže več mi frankelj moj,
kaj pa nej zdej, kaj pa nej zdej fant jaz storim ubog?
Sem fejst dec in prima mož,
nimam nič galoš.
Tud marele nimam nič,
to je babji kič!
Brezac nisem zdrou kot dren,
lep pa kot noben,
občudujejo me vsi,
zdrou sem jest, hači!
Jest sem dedec, prima bas,
nobel moj je glas,
gasilci me bude ponoč,
vpijem na pomoč.
Ko zapojem jest glasno,
šipe pokajo.
Na oknih se vse solzi,
ko pojem jest, hači!
Hači! Hač! Na zdravje! Iz kamre foter jezen prileti!
Hač! Hači! Kakšnega zdaj fanta maš pa ti?!
Hači! Preč, saj ambulanta tukej ni!
Kam pa nej grem, kam pa nej grem, saj zdrou sem jest kot dren! Hači!
Ni doug tega, k sem pa na cest zagledou en cel trop ldi.
Pa sem mislu, al majo enga bolnga, a je en zbolu al je enmu slabo.
Pa vprašam: »Kva pa mate?«
»Ja, a vidš, tle na tleh je en mrtu mošk, a vidš?
To pa nardi pjača al pa lbezn.«
»Aja, ja, kerga je pa lubu ta mož?«
»Ja,« je reku edn, »pjačo, seveda!«
