Nekoč je živel gozdar,
ki je bil vedno sam,
doslej rekel »Ljubim te!«
mu ni še nihče.
Živel brez ljubezni je,
dremalo je srce.
Poznal je dreves šepet,
mir zelenja, samote svet,
v gozdu med srnami
tekli so dnevi vsi.
Nekoč srečal je dekle
lepšo kot sanje vse
ob njej končno je spoznal
vse, kar je iskal.
Odslej bil je lepši gozd,
saj je postal njun dom.
Spoznal je ljubezni svet,
srečo nežnosti brez besed.
Naj bo tako vse dni
kot v lepi pravljici.
V miru zelenja, hojladijadijadom,
v svetu samote, hojladijadijadom,
vejo drevesa, hojladijadijadom,
skačejo srne, jojadom.
Odslej bil je lepši gozd,
saj je postal njun dom.
Spoznal je ljubezni svet,
srečo nežnosti brez besed.
Naj bo tako vse dni
kot v lepi pravljici.
Sreča v ljubezni, hojladijadijadom,
teklo življenje, hojladijadijadom,
kot v lepi bajki, hojladijadijadom,
nežnosti sanje, jojadom.
