S prijateljem godca sva bila,
tovariša zvesta si bla.
Ob godih, na plesih, gostijah
igrala sva večkrat oba.
Trobenta, harmonika zlili
v prijeten in čist sta se glas,
v odmevih stoterih odbili,
ko midva sva prišla na vas.
Ob vodi mu zibel je tekla,
razkrila mu svojo skrivnost,
kolesje mu mlinsko je pelo,
minula mu tam je mladost.
Pri delu bil dobre je volje,
saj bil ga je vedno le smeh.
Če količkaj kdaj je utegnil,
ves srečen raztegnil je meh.
Nevihte, deževja, povodnji
so večkrat ogrožale mlin.
V borbi z vodo prekaljen,
ker bil je pač mlinarjev sin.
Mu voda življenje grenila,
on bil je ubogi njen rod
in končno v vodi ledeni
je našel prerani svoj grob.
Ostali so le še spomini,
ki silijo solze v oči.
O, grenke so rane pekoče,
ki nam jih usoda deli.
Ko v roke harmoniko vzamem,
se vsakokrat spomnim na te.
Počivaj v miru, prijatelj,
pri tebi je moje srce.
