Poglej ga, novo jutro, jaz pa še vedno gnezdim sredi rjuh,
v enem ušesu mi zveni sinočnji hrup, na drugega sem čisto gluh.
Prepeval in popival sem tja do ur, da se je delal dan,
noči sesajo mi moči in vsaka noč po polnoči je brat neznan.
Slika v ogledalu ni več podobna temu, kar sem bil,
zobe umijem in obraz, da navsezgodaj hladen pir bom vase zlil.
Soba razmetana, kot da bi pravkar vanjo treščil grom,
poiščem nekaj najbolj čistih cunj, jih zmečem nase in slavim polom.
Ker ti drugje živiš,
drugje želje gasiš.
A moj svet je drugačen,
bolj žejen kot lačen,
nečeden, obseden,
prepreden, razjeden,
ni tvojega vreden
v tem jutru, v tem jutru.
Poglej ga, novo jutro! Deževne kaplje so solze neba,
z glavo med dlanmi razmišljam, kaj je dom in kje je človek sploh doma.
Srečal sem nekoga, ki mi je nudil svojo pot v raj,
a jaz vsak dan po isti poti vozim od nebes do pekla in nazaj.
