Le kdo poganja čas naprej,
debla so polna novih vej.
Ostaja nema sled
in gremo ped za ped.
Glej, iz semen je vzklilo spet,
danes otrok, jutri si ded.
Le droben prah si, vržen v čas,
le človek, eden izmed nas.
V brazdah obraza se pozna
dotik nebes in znoj iz dna.
Daleč od mrkih gneč
prižgal bom nekaj sveč.
In pel bom nove pravljice
za otroke in upokojence.
Pri njih začne se in konča,
z njimi je upanje sveta.
Juheeeeeej!
No, gremo!
Roke gor, roke gor, roke gor,
glave gor, glave gor, glave gor,
v usta smeh, bel kot sneg, v usta smeh,
valjamo se od smeha po tleh.
Smeh že dolgo ni greh
pri vseh bistrih ljudeh,
v usta smeh, v usta smeh.
Ritke dol, ritke dol, ritke dol, no, dejmo, ritke!
Ritke dol, ritke dol, ritke dol,
glavco gor, glavco gor, glavco gor,
pa ritke dol, ritke dol, ritke dol,
saj nisi nor, daj glavo gor,
nihče ne vpraša te za spol,
ritke dol, ritke dol, gremo zdej!
Roke gor, roke gor, roke gor,
glavce gor, glavce gor, glavce gor,
ritke dol, ritke dol, ritke dol,
ritke dol, ritke dol, ritke dol,
smeh že dolgo ni greh,
pri vseh bistrih ljudeh,
v usta smeh, v usta smeh.
Ritke dol, ritke gor, ritke dol,
roke gor, roke gor, roke gor,
glavce gor, glavce dol, glavce gor,
ritke dol, dol, dol, dol, dol.
In smeh že dolgo ni greh,
pri vseh bistrih ljudeh,
v usta smeh.
Glave gor, roke gor, roke gor,
glave dol, roke dol, glave gor,
ritke dol, ritke dol, ritke dol …
