Bila sem znova s tabo, zavita v omamo,
ovita in prekrita sem tonila v pozabo.
Lahko bi se zlomila, se v pajčolan zavila,
se v temi brez izhoda prav za večno izgubila.
Ko pa prišla sem domov, podala sem se na lov,
ponoči sem hodila in se v temi izgubila.
Prišla je dobra vila, skoraj zamudila,
le z njo sem se vrnila, saj mi je takoj razkrila:
Daj se znova v moč, da se dvigneš v noč.
Daj, poglej v srce, tam je vse zate!
Da lahko smo to, kar smo nekoč bili,
v ljubezni svoji večni in brez skrbi.
Da lahko spet najdemo to pot v nov dan,
ki prinesel nam bo srečo in večni raj.
Da lahko smo to, kar smo nekoč bili,
v ljubezni svoji večni in brez skrbi.
Najdi znova, najdi znova pot srca,
ki peljala te bo v večni raj prek neba.
Gremo tja, gremo tja, gremo tja,
prek neba, prek neba, prek neba.
Kako lahko smo srečni, če pa ves čas nesrečni,
iščemo le dobrine, ki nam praznijo ožilje.
Resnica pa je, da znotraj nas se skriva bistvo,
ki ključ do sreče je, saj zmaga vedno nad praznino.
Kakorkoli smo nesrečni, vedimo, da smo res večni,
odprimo se in zaigrajmo, s srcem se naprej podajmo.
Ne bedimo v lastni temi, vedno naj nas luč predrami,
odprimo se in zaigrajmo, s srcem se naprej podajmo.
