Nad Bolšoj teatrom se spušča mrak
in ustavlja moj korak,
vedno polni trg mi ugaša prazen dan.
Do Arbata je tvojih sto besed,
tvoja dobro vidna sled.
Moja Moskva sanja, se sklanja nad Piran.
Ooo, ooo, zdaj se junij poslavlja
malo po malo, malo po malo.
Ooo, ooo, девушка pa sestavlja
sliko za sliko, kar je ostalo.
Iz Rusije z ljubeznijo
mogočna reka, krasen most
in najin park, ujet v mladost iz sanj.
Iz Rusije z ljubeznijo
gre moj poljub z razglednico
tja v Rozmanovo ulico v Piran.
Tistih sedem dni bil si samo moj
Nikolajevič Tolstoj,
tistih sedem dni zdaj prebiram kot roman.
Ko Čajkovski čara, kot zna le on,
gledam stari gramofon.
Moja Moskva joče in hoče spet v Piran.
Ooo, ooo, zdaj ko julij prihaja
malo po malo, malo po malo.
Ooo, ooo, tu vzhodno od raja
nosim na srcu, kar je ostalo.
Iz Rusije z ljubeznijo …
Iz Moskve gre vsak dan
delček mene v Piran.
