Po dežju posije sonce, kaj ne?
Ko mine noč se spet zdani.
Vse žalosti imajo konce, mar ne?
Saj pride dan, ko jih več ni.
Tudi samota je vrednota, kaj ne?
Kar doživiš pač pretrpiš.
Spreminjajo se naša pota, mar ne?
Brez vsega si, vse dobiš.
Kdor je ležal bo vstal in spet šel,
kdor je jokal srečen bo,
kdor gledal je v tla v oči se bo zazrl,
zaprta vrata bo spet, bo spet nekdo odprl.
Pa pridejo noči brez spanja, saj vem,
ko želje kup so bolečin
in ti življenje čas poklanja, a ti,
neveš kaj sploh počel bi z njim.
Pomisli, da se vse spreminja, kaj ne?
Vrti se se v krogu večnosti,
vse se poraja, vse izginja, mar ne,
zato da zloba se rodi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
