Eni prijat’lji hodjo v hribe,
pa spet nazaj v doline,
zmatrani, ožuljeni pešačijo.
Po hrbtu znoj jim teče,
vsaka mišica jih peče,
a uživajo, ker se prezračijo.
Jih moči dež, jih žge pripeka,
v kakšnega tudi strela vseka,
pa za vse to sploh ni jim mar.
Ko dihajo planinski zrak,
si mislijo, da sem čudak,
saj z njimi nočem za noben denar.
Ker jaz najraje sem doma,
doma, doma, doma,
doma najlepše se mi zdi.
Ja, jaz najraje sem doma,
ljubo doma, kdor ga ima,
bit’ doma najbolj me veseli.
Je ni predstave, prireditve,
otvoritve, podelitve
al’ koncerta, kamor eni ne bi šli.
Večno v večerni toaleti,
od družabnosti zadeti,
srečni le takrat so, ko so med ljudmi.
Tam se prisiljeno smehljajo,
klanjajo se in kramljajo,
večkrat pojma nimajo, zakaj sploh gre.
Ko dihajo kulturni zrak,
si mislijo, da sem čudak,
saj mednje sploh ne vleče me srce.
Ker jaz najraje sem doma, …
Čeprav so naši kraji krasni,
so za ene dolgočasni,
čim se da, v tujino odputujejo.
Radi spreminjajo okolje,
pravijo, čim dlje, tem bolje,
kar je blizu, zasmehujejo.
Doživljajo zamude, gneče,
drisko, kraje in nesreče,
navdušuje jih pač ta eksotika.
Ko dihajo tujine zrak,
si mislijo, da sem čudak,
saj men’ se še copat sezut’ ne da.
Ker jaz najraje sem doma, …
Se mi življenje bo končalo
in me pač nekaj bo pobralo,
pa pogrebna služba pome bo pr’šla.
Hotela bo tako kot vsak
me spravit čez domači prag,
prijatelji, ne dopustite ji tega.
Pokopališče, to ni zame,
tam le kopljite mi jame,
tud’ do tega potovanja meni ni.
Prosim, ne delat’ kakšne drame
in ne slač’te mi pižame,
naj vas ne skrbi teh mojih par kosti.
Lepo pustite me doma, …
