Tri mlade, luštne kurbice po cesti so pancirale.
Nasprot so jim pršli trije direktorji.
So kmalu zmenli se, saj denarja dost je blo.
Tam bli so službeno, podjetje vsakemu je plačalo.
Kurb’n’haus,kurb’n’haus,
kurb’n kurb’n kurb’n kurb’n’haus!
So pili le šampanjc in jedli so kaviar,
zapravljali so vsepovprek, saj ni bil njihov dnar.
Sporočli so domov: “Kupčije se obetajo!”
In nihče zvedel ni, da ves čas vzdržujejo…
Ko morali domov so, vsem bilo je zlo hudo,
a so zmenli se, da kmalu spet se srečajo.
Ob vrnitvi govor delavcem je vsak prebral,
o svojem znoju, trudu pravzaprav nobeden ni lagal.
Na srečo pa izmišljena je tale pesmica,
ker blo bi prehudo, če res bi bilo tako.
Vsa potovanja so v tujino strogo službena
in od njih podjetje le korist ima.
