Pozen večer. Vse je tiho in posluša.
Le moj korak. Kar tako, nikamor.
Stare poti, oguljene že do kosti.
Vedno v krog, vedno le v Ljubljano.
Ljudje, ki prej so še hiteli,
v svojih posteljah za nekaj ur umirajo.
Prestavljajo na jutri, kar danes so želeli.
Srečni so, ker lahko pozabijo.
A nad Ljubljano
iskra, čas in mraz.
Šank zamenja cesto.
V kozarec točim si nevesto.
Edino. Njo. Edino vedno zvesto.
Skozi dim in glasove
gledam zrušene mostove,
za objem zamenjal bi takoj to mesto.
Ljudje v daljavi so veseli,
ob vinu sreča se nalahno jim smehlja,
a v meni zidovi onemeli.
Slišim le pijanca, ki tiho poje: lalala…
Spomine pamet mi kaže, obraze
znane našteva. Mimo je.
Preteklost je prekleta kazen.
Življenje mineva in čutim že bližino dneva,
ko bom star. ko bom star in prazen.
Ljudje v daljavi so veseli,
ob vinu sreča se nalahno jim smehlja,
a v meni zidovi onemeli.
S pijancem tiho pojem: lalala…
