Tu, pri oknu zdaj stojim
in v belo noč strmim.
Za zaveso skrijem se
in upam, da ne vidiš me.
Z njo objet na ulici,
skrit pred mojimi očmi.
Tiho mimo mene greš,
kdo sem, že zdavnaj več ne veš.
Ni ona tebe čuvala
in bosa grela tvoja tla.
Ni ona, vedi, jaz sem ta,
ki te je ljubila.
Ni ona kamna zrušila
in prah srca ti brisala.
Ob njej tvoj ogenj spet
se zaiskri in dogori.
Vem, z njo primerjaš me
kot lik Piccasa in kopije.
Naj se kdaj zahvalim
in naučila sem te sanjati.
Ni ona tebe čuvala
in bosa grela tvoja tla.
Ni ona, vedi, jaz sem ta,
ki te je ljubila.
Ni ona kamna zrušila
in prah srca ti brisala.
Kot bumerang se v tvoj objem
nikdar ni vrnila.
In vem takrat, ko se krog zavrti,
nemir drhti, spet približaš se mi,
da čutim te, vse do konca čutim te…
Ni ona, ne, jaz sem ta,
ki sem te ljubila.
