Naj bo tole pesem za zaljubljene,
vznesena, lepoglasna, polna rim.
Naj bo elegija za pozabljene,
ki čakajo, da zanje zaihtim.
Ta pesem je brez mej
in vsak se najde v njej,
sam zase jo krstil bom slej ko prej.
Pesem, za dinar,
ki v vsaki krčmi je doma,
za droben kovanec
vsak hip lahko jo vsak ima.
Pesem, za dinar,
je pesem, ki jo pojem vam,
a če še tako igram,
v dnu srca si ne priznam,
da v tejle pesmi, za dinar,
za dinar sem naprodaj sam.
Pesmi v avtomatih naglo umirajo,
zaljubljenih naenkrat kot da ni.
Pozabljeni so prvi, ki pozabljajo,
minljivemu se vse minljivo zdi.
Le jaz je ne izdam,
in novčič vržem sam,
vsaj sebi, da še enkrat jo prodam.
Pesem za dinar,
ki nihče več je ne vrti,
za droben kovanec
zdaj druga pesem se dobi.
Pesem za dinar
z menoj je vedno bolj kot z njo,
a jaz upam vsaj lahko,
da, ko nje nikjer ne bo,
spet v novi pesmi, za dinar,
za dinar me bo kupil kdo.
