Vsak se komu v dar rodi,
s srečo ga mladost obsije,
a pride čas, nasmeh se pogreni,
upanje za hip mu skrije.
Le kdo ve, kaj je to življenje,
sreča, ki vzdrži trpljenje?
Drug drugega v oči poglejmo,
ker lahko nas jutri več ne bo.
Vsi ljudje hitimo le,
kot da se več ne poznamo,
radi imeli bi prav vse, prav vse, kar je,
a prazni nas vse to, kar imamo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
