Tiho, tiho pada dež na postajo, sam stojim,
mesto tone v mrak, luči že gorijo.
Štejem dežne kaplje, čez streho drsijo
ter po oknih ena drugo lovijo.
Pogled zazre se v okna, ki oživijo,
čisto tiho nekaj govorijo.
Kjer domuje sreča in kjer nesreča,
kjer ni vrat, tam hodijo zgodaj spat.
Okna so kot življenje,
imajo svoje strani,
tam, kjer imajo vsega dovolj,
je na drugi slabo.
Kjer so ljudje si vzeli dolgo slovo,
so na policah rože klonile glavo.
Nekje je oče dal sinu šah mat,
pod njima utrujen knap je legel spat.
Zaradi polit’ke je nekdo prav kšajt,
drugje je prazen ajmoht naredil sam štrajt.
Kjer so v obraz od žlethnobe vsi bledi,
skozi firnk švigajo zavistni pogledi.
Vsak ima svoje okno,
s katerim gleda v svet,
nekdo ima pač dober razgled,
drug je čisto slep.
