Nekaj sem iskal, podstrešje celo premetal
in zagledal jo, tam pozabljeno.
Skrita pred očmi, že dolga leta je v temi,
njen zveneči glas pa vzel je nori čas.
V meni tam nekje se misel prebudila je:
“Sram te bodi fant, saj si muzikant.
Raje zgrabi meh, poskrbi za veselje, smeh.”
Pa sem kar takoj odnesel jo s seboj.
Naj kot nekoč spet zaigra stara frajtoner’ca,
skoraj pozabljena, prašna in siva vsa.
Tam za pečjo raztegnem jo, staro frajtonar’co,
fantje nazdravijo in z menoj zapojo.
Zdaj postala sva najboljša že prijatelja,
kamor pelje pot, gre z menoj povsod.
Se tako mi zdi, ob njej se dobro mi godi,
vrata vsa odpre in trka na srce.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.