To je povest, to je zgodba najina,
bolj kot čas beži, vse lepša se mi zdi,
vsak novi dan piševa ji novo stran,
vsak dan sem bolj srečen, ker te imam.
Kar spomnim se, si ljubila me zvesto,
oprostila vse in tolažila me,
solze in smeh, sončne in viharne dni,
skupne sanje sva delila si.
Za najin dom dala sva, kar sva imela,
skromen je, a je mnogo sreče v njem,
zdi se mi, da res imam vse na tem svetu,
ko stisnem te zvečer v vroč objem.
Najin je dom srečen, ker sva skupaj, draga,
sonca brez tebe v njem bi ne bilo,
mnogokrat si zaželim, da prej kot tebe,
mene čez prag domači poneso.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
