Jaz sem pa en Franc Košir,
s kmetov doma,
mestnh nimam nč manir,
slaba je ta.
Sm špancirou po Lublan
z vinčkam ogret,
gledal so me prou postran,
glej ga, en kmet.
No pardon, no pardon,
no pardon, no pardon,
saj koj kupu bom bonton,
no pardon, no pardon,
no pardon, no pardon,
s trobento bom igral za lon.
Južnat šu sm u hotel,
kelnar prav meni,
kaj boš pravu, da te ni,
če tukej si.
Hočem jesti, hočem pit,
rečem naglas,
prletel so me mirit,
to biu je špas.
Vidu sm velik deklet,
boli me srce,
reve hodijo po svet
skorej nagé.
Reven je meščanski stan,
štof ni pocen,
kikle nosjo za vsak dan
gor čez kolen.
Hodu sm k punc u vas,
biu sm obrit,
danes pa brez dough las,
kmet sm zabit.
Mini kikle nos’jo vse,
toples pa ne,
jest pa vem, zakaj to je,
kolena imajo vse, gor pa ne.
