Ge so zaj časi,
gda smo peli na vasi
in popijvali pozno v nouč.
Pa su mi mati djali,
“Na kraj naš mali ne pozabi,
či tütu kdaj boš gospoud.
Naj te zvonovi domači
vrnejo včasih ob bejlij nedeljaj
gda su prazniki.”
Zej šele vijdin, ka s srcon san zraseu
med tiste preprouste lidij.
S tiste male prekmurske vesi,
ge san püsto otroške dnij.
A ge ste zaj vsi, stari pajdaši?
Kak Müre valouvi, dnevi življenja
tak friško mijmo nas idejo.
Pa se pijtan včasik, “Ka nan ostane
gda na konci sami ostanemo?”
Püsto bon vse, tou lažno srečo,
naj drügi bogastvo si talajo.
A jes na spomlad za sigdar
se vrnen v tisto malo prekmursko vas.
Naj čüje se pesem s punih src,
gda stari pajdaši pa prijdemo fkup,
naj se nazdravi, naj se pozabi na dnij,
gda nan je žmetno bilou.
A ge ste zaj vi, stari pajdaši?
