Je avtobus imel zamudo, zunaj bil je strašen mraz,
zravn postaje oštarija, v oštariji jaz.
Sem pridno grel se s čajem, z rumom, ko je končno pripeljal;
že po desetih kilometrih sem se zvijal in mencal.
Saj hujše muke ni,
kot če te orenk scat tišči;
je vseen kaj maš v glav,
takrat iz tebe udari žvau.
Še taka dama, fin gospod
za grm hitita al za plot,
saj hujše muke ni,
kot če te orenk scat tišči.
V kinu sem sedel, sem čist na sredi vrste bil,
in ne dab hotu sem s prijatli prej tri pire spil.
Ljudje, jaz pojma nimam, kakšen film takrat se je vrtel:
me sram je blo ljudi dvigvat, zato pa svinsko sem trpel.
Sem enak imel problem, ko sem nekoč pri ženski spal,
sva že malo se ljubila, sem naenkrat obmiroval.
Je rekla: “Kaj zdaj tuhtaš, sprosti se, ne bod no tko napet!”
Sem zastokal in priznal, da mislim le na njen sekret.
To pojem vam, ker mam za sabo nekaj težkih ur,
ko mi življenje neizprosno je krojil mehur.
Zdej pa tko al tko počasi nehal vam bom pet,
prav res bi rad še z vami bil, a moram nujno it na skret.
