Kadarkoli naša je družina zbrana
se razporedimo okol’ TV ekrana.
Pet nas je, vsi molče sedimo,
gledamo program, n’č ne govorimo.
Se noben na noben’ga ne ozira
in zato ne pride do prepira.
Vsi smo v svoje misli zatopljeni,
prav lepo, lepo smo odtujeni.
Bognedaj, da bi crknu televizor, bognedaj…
Starejše sestre nobeden ne pogleda,
sreča njena, saj je čisto bleda.
Trebuh njen se počasi veča,
s poročenim šefom že dolgo je noseča.
Se v fotelj ta mlajša je skrila,
malo prej je trav’co pokadila.
Jo v mamila družba je zavedla,
šprica šolo, totalno je zabredla.
Fotra je sanacija zadela,
rekli so, da bo ostal brez dela.
Mat’ molči, ker noče biti tečna,
a v zakonu že dolgo ni več srečna.
Če bi se odkrito kdaj pogovorila,
bi takoj, takoj bi se ločila.
Jaz molčim, a kaj bi jih sekiral,
da na faksu totalno sem sfaliral.
Kaj zato, če čisto nič ne štima,
ob televizorju srečna smo družina…
