Ona sanja o Ljubljani,
ko vsako jutro ob petih vstane.
Ona sanja o Ljubljani,
oči so težke in zaspane.
Na postaji čaka vlak
in že osem let je isto,
včeraj bil je dež in mrak,
nebo je danes čisto.
Mama ni ji dala upanja
in oče jo pozabil je objet.
Noče biti v duši stara
in si v sanjah slika lepši svet.
Ona sanja o Ljubljani,
ko za prvo pavzo gre na cigaret
in pepel zbeži na vetru,
kot da noče bit’ ujet.
Naj ne gre – to ji povej,
ker diham za njo,
brez nje bo življenje moje v temo šlo.
Naj ne gre – to ji povej,
ker dal ji bom vse:
vero v sebe, sanje, upanje.
Kam me pelje to življenje,
zdaj preklinja brez besed,
ker že sita je čakanja
dolgih dni in let.
Kam jo pelje siva cesta,
njeno skrito upanje.
Rada bi z vasi do mesta,
da kdo vrata ji odpre.
Ona sanja o Ljubljani
in ne ve da tudi tam ljudje so sami.
Od žalosti je slepa
in ne ve kako zelo je v sebi lepa.
Ona sanja o Ljubljani,
ker bi rada šla naprej
in ne ve, da je nekje nekdo,
ki tiho sanja o njej.