Ni jutra brez ptice, ki pela je zame.
Ni kave, topline iz njene roke.
Vse to je pri njemu, nekoč prijatelju,
tolažim le s tem se, kar bi povedal mu:
Poljubi jo zame, k men’ je več ne bo,
ker s tabo je srečna, rekla je tako.
Poljubi jo zame in raje v slovo,
ker kmalu ostal boš sam in žalostno zapel.
Poljubi jo zame, k men’ je več ne bo,
ker s tabo je srečna, rekla je tako.
Poljubi jo zame in raje v slovo,
ker kmalu ostal boš sam in žalostno igral.
Ni zarje večerne, brez sija njenega.
Ni pesmi več prave zapete za oba.
Vse to je pri njemu, nekoč prijatelju,
tolažim le s tem se, kar bi povedal mu:
Poljubi jo zame, k men’ je več ne bo,
ker s tabo je srečna, rekla je tako.
Poljubi jo zame in raje v slovo,
ker kmalu ostal boš sam in žalostno odšel.
Poljubi jo zame!
