Ko so me v šolsko klop posadili,
modrost mi vbijali v trdo glavo,
le znanje kaj velja govorili,
učitelj ali pa doktor naj bo.
Jaz kimal sem, a mislil po svoje
in šolsko torbo obesil na klin,
poslušal svoje srčne sem želje,
zato še danes za glasbo živim.
Krajcarjev nimam, dekleta tud’ ne,
vendar veselo je moje srce,
polko urežem, za d’nar ne skrbim,
ljubico pa prav kmalu si dobim.
Harmonika je zvesta družica,
v veselje meni in drugim ljudem,
obriše solze z vsakega lica,
dekleta, fante zasuče v objem.
Prevandral z njo že mnoge sem kraje
in še nikoli bilo ni mi žal,
domačo pesem ‘mam pač najraje,
sem srečen, ker muzikant sem postal.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
