Naj se predstavim Franc’l sem, z Dolenjske sem doma.
V Suhi kraj’ni tekla mi je rojstna zibelka.
So ata rekli, da sigurno bom postal mizar,
saj luknje vrtal sem v leseno vsako stvar.
»Mizar ne bom,« sem d’jal , » jaz dober čem trgov’c postat’,«
zapravu sem vse, na kon’c ostal brez spodnjih gat.
Spoznal sem, da karkoli hotel bi postati rad,
brez šole ga nikjer ne moreš več žgečkat’.
»Šofer bom,« rekel sem, ko v roke sem dobl izpit.
Končal sem pri sodniku za prekrške čist’ zapit.
Pa spomnu sem se, ko nekoč sem ‘mel nemiren span’c:
»Krščen Matiček, Francelj, daj postan poslan’c!«
Je pogruntal Francelj ta pravo,
končno je dobil pamet v glavo,
saj naš poslan’c res ni postati tak’ težko,
ljudem le flancat moraš spretno in gladko.
In obljube ljudstvu trositi,
da vsi bodo srečni in siti
in plačo končno bo imel naš Franc,
ko poslal bo ljudski poslan’c.