Konec je, konec pesmi.
Z odra grem, sama grem.
Svetlobni ris ugaša,
ves bled pod nogami mi.
Laskanja in ti žvižgi,
obešajo se name kot odrt.
Nihče ne čaka me, domov bom šla,
žalostna, tiha, peš.
Oder je življenje naše,
vsi na njem igralci smo.
Učimo vloge se na pamet,
in za nos se vodimo.
Pri tem pa plešemo, igramo,
kakor lutke iz lesa,
ki nekdo jih vleče sem ter tja.
Včeraj sem nanj stopila,
oder je bil teman.
Le drobna luč svetila,
je skozi zaveso k nam.
In šla sem za svetlobo,
a tam je bil prepad od dna do dna.
Zdaj konec je vsega po bližnjici
grem na rob, rob sveta.
Konec je nihče me več,
v življenju tem ne potrebuje.
Jaz ne bom zapela več, pesmice domače, tuje.
Konec je, konec je …
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.