Kje naj zgodbo to začnem,
al’ naj sploh vam jo povem,
še sam ne vem, je podobnih sto in sto,
in kar ugibate lahko, o čem bo šlo.
A moj namen ni da bi spet,
teh nekaj zguljenih besed,
mrmral cel svet,
morda edini je način,
da v rimah ti pustim, vsaj en spomin.
Jaz namišljen bil poet,
ti pa dama blazno fina, zrelih let,
hčerka mestnega sveta,
jst pa glih da s kmetov nisem bil doma.
Bil bol smrkav’c kot pa dec,
teb0 že nekej časa ni blo več za hec,
in razlik še bliz’ mil’jon,
da o ljubezni misl’t tukej je zastonj.
A kot rado se zgodi,
kadar najmanj pričakuješ, prileti,
tista iskra dol z neba,
ki je užgala tistikrat tut naju dva.
In glej požar je bil močan,
da sva gasila te plamene noč in dan,
saj si slutila že takrat,
da ljubezen treba kmalu bo končat.
In takrat ti le priznam, punca,
jst že nekej časa nisem sam,
sem drugi obljubil prstan zlat,
in da jo peljem gor na grad še to pomlad.
Nisi razumela me, gledala kot telenova vrata le,
ampak veš, trpela sva oba,
da v nekaj verzih sploh povedat se ne da.
Zdej poslušaš ta napev in se čudiš,
le zakaj je tako vesel,
in da ritem je tekoč,
kot ljubezen najina je bila nekoč.
Pa ni razloga za preplah,
še vedno sliko tvojo mam zvečer v rokah,
čeprov mam zdej že drugo ljubico,
in ravnokar ti solo bom zaigral na njo.
