Tožne misli v dalj hitijo,
ko na pomlad oče moj,
tam pod češnjo spomine davne
z menoj si rad delil.
Rekel mi nekoč tvoj dedek,
pod to češnjo je sedel,
po večerih nam je utrujen
ob kozarčku še kaj zapel.
Tiste češnje zdaj ni več,
a vonj cvetov je še ostal,
še je v srcu, ko mi pogled
tiho pluje prek dobrav.
A ob meni ni nikogar,
ki bi kupico nalil,
pa bi svoje spomine v srcu
tudi jaz rad z nekom delil.
A danes spet za me cvete pomlad,
vnuk se vrnil je in mlado češnjo posadil.
Zdaj tudi jaz bom pod večer zapel,
isto pesem, kot jo pel je dedek moj.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
