Bila si najlepša nevesta,
kar sem jih videl kdaj.
Pri dvajsetih rosnih pomladih
tvoj je bil svet kot raj.
Zdaj sama posedaš in gledaš
tiho v sončne dni.
Ob njem si kot roža,
ki jo puščava suši.
Kako sem te prosil, kako sem
si želel priložnosti,
da enkrat lahko bi pokazal
vso ljubezen svojo ti.
A tvoje srce brez besed je
plulo v njegov objem.
Sprijaznil sem se!
Naprej živim, to je vse!
Ne morem ti reči,
da bi z menoj cvetela,
v tvojem življenju me ni
in me ne bo.
Morda pa nekoč
vsaj lep boš spomin imela,
na čase, ko zate bi
ukradel nebo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.