Ostal sem sam in tam stojim, na križišču,
s cmokom v grlu. Prižigam cigaret,
z zadnjo šibico v žepu.
Sončevi izdihi, kot kulisa neba
in jaz razmišljam, kod in kam.
V meni se naenkrat zgodi, eksplozija emocij,
tisti občutek, da sem še živ in da nekaj čutim.
Sem kot vrv, namočena v kerozin,
rabim nekoga, da me pogasi,
zlij name malo vode, da ne izgorim.
Temna je pot in se vleče,
ostal v tunelu sem, brez sveče.
Iščem lune sij, nebo, prijatelja,
da na svetlobo me izvleče.
Res ne bi rad, da se ti smilim,
rabim le to, da par lepih besed
z nekom spregovorim.
Že nekaj časa čutim težo,
v prsih razbija, kot po bobnih.
Zadnje leto, je kot zakleto,
borim se, s svojimi demoni.
A še zmeraj na svet, gledam s svetlimi očmi,
iščem v sebi tisto dobro, tudi takrat, ko me boli.
Na seznamu, vseh mojih napak,
iščem načine, da čim več jih zradiram.
Odmaknil sem se, vdahnil svež zrak,
ujel svetlobo, naprej ti jo pošiljam.
Ko mi je težko, pišem take pesmi,
dušo zdravim in se na papir izlivam.
