Na praznem parkirišču,
sedela sta v avtu.
Zunaj je lilo kot iz škafa.
Zbiral pogum je, da jo vpraša,
govorila mu je o spominih,
a njega res firbec matral.
Zamenjal temo je in čakal
in nič več ni ji prizanašal.
Postavi jo pred vprašanje:
“kaj do njega čuti?”
Reče: “varnost”, a težko te še ljubim.
Gledala sta se z distanco, z reko v očeh,
ki hotela se je izliti
tisti trenutek iz obeh.
Naenkrat, zadnja šipa
sama od sebe eksplodira.
Steklo se zdrobi po tleh,
v njem sta se vid’la.
Znajdeta se v sceni, kot iz filma,
ki dala je odgovor, da ta ljubezen umira.
Ne verjamem, ne verjamem v naključja.
Vse zgodi se z razlogom.
Usoda režirala je sceno,
vredno Hollywooda.
Stopila sta na svež zrak, oba globoko v šoku.
Noge so tekle k objemu
in solze konkurirale dežju.
Dve ptici, ki se vzpenjata v nebo,
dve zvezdi sta ubrali vsaka svojo pot, v različnih smereh,
proti istim oblakom, ne letita več.
V tem cirkusu, v centru mesta, nista nič kriva.
Ob desetih zvečer sta se poslovila.
Pred množico bežala, ki ju je vidla,
za trenutek postala Petra in Žiga.
Tisto noč in take vožnje nista pozabila.
Ona proti Ljubljani, on proti toplicam.
Vse bi dala za poletje,
potovanje do Splita,
a če ni iskre, nima smisla.
Ne zameri mi, prosim,
zdaj bom do kosti iskren.
Pojem o tebi in sebi,
to mora iz mene ven.
Ko slišala na radiu boš
prvič to pesem, rad bi, da veš,
da sem ti res hvaležen.
