Pod milim nebom je klopca bela,
še vedno tam je, kjer sva sedela.
Listje odpada, zmrzal je v kraju,
vse je enako, le ni več naju.
Roke so moje kot stara cesta,
nekako same gredó do mesta.
Po poti tisti, kjer sva hodila,
tesno objeta, mladost lovila.
Spomnim se naju kot, da je zdaj,
vseh tistih malih stvari za nazaj.
Spomnim se naju in tvojih oči,
kar sva imela, se redko zgodi.
V sanjah mojih so še spomini,
bil vedno zame si ti edini.
Preteklost tu je, nima kam iti,
pred njo ne morem, ničesar skriti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.