Njena soba majhna, lepa, šopek rož.
Bela okna so zastrta, dan je noč.
Čudovito kakor sanje nje telo,
z njenih usten pesem pije moj poljub.
Dnevi sreče bežne, tihe, kot nasmeh.
Svet vsakdanji se potaplja v molk megle.
Vedno znova tisoč majhnih nežnosti
in poljubi so obljube večnosti.
Vrača se pomlad,
a življenje ne
in spomini z njo kot jata ptic
znova zažive.
Vrača se pomlad,
a ljubezen ne.
V srcu si ves mlad
in rad bi osvojil svet.
Ista soba, majhna, ozka, a brez rož.
Bela okna so odprta na stežaj.
Jok otroka, mlada žena, tujec jaz
in od daleč hrup iz ceste kot posmeh.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
