Na obronku gozda srečo sva postavila,
rdeča streha, bele stene, kakor pravljica.
Zdaj včasih mimo grem gledat kako je tam,
kdo uživa raj, ki ga dobro poznam.
Sliši se otroški smeh,
solza reže me v očeh.
Sreča drugih me boli,
v hišici, kjer naju ni.
On jo je v objem vzel,
slavček jima je zapel.
Čas pa ran zacelil ni,
sreča drugih me boli.
Ptice pojejo kot včasih pele nama so,
tvoje rože spet cvetijo, zvezde svetijo.
Le obrazi drugi so, zgodba je najina,
iste sanje sanjajo kakor midva.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
