In spet je noč in spet še bedim,
ko drugim se mudi naprej, jaz mirno še spim.
Le kdo preganja moje ime,
le kdo takrat mi v sanjah reže moje srce.
Ko sonce prebudi me, se zdi,
bedakov v resnici sploh ni.
Le kdo tako grdo govori,
le kdo zavida sanje, ki v resnici jih ni.
In prvič pod koleni boli,
le kdo mi zdaj, le kdo mi zdaj ob strani stoji.
Še enkrat jezno stisnem pesti,
resnici gledam v temne oči.
In vidim, da pot je črna,
da na njej sem čisto sam.
In tavam, tja kamor tavajo le ti, podobni mi.
Le kdo na meni brusi zobe,
le kdo po starih šivih spet mi para srce.
Ko stotič pod koleni boli, ne kdo zavida sanje,
ki v resnici jih ni.
Še zadnjič jezno stisnem pesti, kar me ne ubije, krepi.
In hodim po poti črni in na njej sem čisto sam.
In tavam, tja kamor tvajo le ti, podobni mi, podobni mi.
Le veter spet prinaša tiho vest na uho,
da pravijo, da nič ne bo kot prej je bilo,
da kmalu se odprejo vrata v svetlo nebo,
a ni vse, kar se sveti zlato.
Rad bi vedel, rad verjel besedam bi tem,
a dobro vem, verjeti ni prelepim očem.
Kdaj bo čas razkril obraz, jaz tega ne vem,
še vedno ne vem!
