V poročni obleki kot vila se tam pred zrcalom vrti,
vsa srečna ne more verjeti, da končno nocoj se moži.
Naposled obstane, ko v cerkvi zvonovi glasno zapojo,
še malo in svojemu fantu za vedno obljubljena bo.
Kar enkrat zveže Bog, je večno kot nebo,
vajina skupna pot naj brez viharjev bo.
Tudi pod težo let ljubezen ne umre,
svojih prihodnjih dni zato ne bojta se.
Je ženin prišel z muzikanti, zasliši se vriskanje, smeh,
nevesta pa v kamrici svoji je z mislijo daleč od vseh.
Razmišlja o letih deklištva, zdaj vzela od njih bo slovo
in ravno, ko to premišljuje, jo prime njen fant pod roko.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
