Sem hodil k eni tja na vas,
sem vneto ji prepeval
in dan za dnem sem bil ob glas,
a kar naprej sameval.
Pa mi je rekel oče njen:
»Čuj, sine, mal se uštimaj!
S tem dretjem boš pri nas tepen …
Drugam se kam prilimaj.«
Potem začel sem meh igrat,
nažigat po domače …
Redarje sem dobil za vrat,
pustil jim vsaj pol plače.
Na koncu sem odšel na splet,
pošiljat sporočila …
Izpadel sem en velik kmet –
me sploh ni opazila.
Ljudje, saj konec je sveta od te tehnologije …
Se vasovati več ne da, ne pleše se, ne pije.
Veselja tudi v zraku ni, zabave ni več v dvoje …
Na telefonih folk visi, kjer brska vsak po svoje.
Zato ne hodim tja na vas,
ker tam je »bedna raja«.
Zdaj s selfiji obveščam vas,
kaj meni »vse dugaja«.
Na fejsbuk dal sem hud profil,
ki vreden je junaka.
Nanj ribce nisem še ulovil,
povšečka me pa vsaka.
A vzel si bom, ko pride čas,
opremo na obroke,
si s tehniko poštimal glas …
In vžgal na karaoke.
Ko s tehniko poštimam glas
le pazite se, koke!
