Misel nate, nekaj korakov stran,
kako do sape, trudim se, a le zaman.
Saj to ni igra, to ni hec,
ni metafor, niti rožnatih cest,
ki naju vodijo tja, nekaj korakov stran,
da bi se ljubila, trudim se, a le zaman.
Poljubi zate, naj ti veter ponese na dlan,
rože zlate, čakajo nate in najin dan.
Prevlada kaos, v črnem svet,
v tandemu najine ljubezni ostajam tebi zvest.
In zvezdam predan, naj ti veter ponese na dlan,
v utrinkih obdan, ki čakajo nate in najin dan.
Objem toplote, neučakan poletnih dni,
pa vse vrednote, temelj najinih poti.
Kot tujec tavam v mislih, ko bi te ne poznal,
misel na misel ubije moj pravi jaz.
V samoti sem slep, neučakan poletnih dni,
spregledal bom in zazidal temelj najinih poti.
In mislim le nate, saj to najin dan je,
četudi si daleč stran, neskončno sem ti predan.
In ljubim te kot iz sanj.
Verjameš, zdaj pravljica resnična je najina,
resnična je najina.
Odkar sem spoznal te vzpone in padce najine,
od takrat jaz ljubim te
in bom ljubil te.
Bom ljubil te …
