Navzgor na Pokljuko drže, nagajive in zvite le ceste,
še zadnji klanjček se tam povzpne, prelepa stara vas se nam odpre.
Iz nizke se hiše kadi, sto let tamkaj že stričkov dom stoji,
za praznik k njemu prišli smo v vas, pozdravit ga prav vsi v en glas.
Ta stric naš, poseben ima dar, daleč je naokrog znan čebelar,
Gorjuško čedro vselej prižge, čebele se ga prav hudo boje.
Je mojster, Gorjuški rezbar, vam čez zimo naplete kup košar,
zrezlja Gorjuško vam čedrico, tako lepo da redko kdo.
Prijazne so Gorjuše, pa še bolj je prijazen naš stric,
ko Gorjuško si čedro prižge, pa zasmeje rudečih se lic.
Res lepe so Gorjuše, kjer je stari naš striček doma,
ki na klopci pred hišo nas čaka, vselej prav od srca.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.