Sto poti skoz življenje nas vodi,
vsak si išče dom ognjišče.
To da pot, ki jo človek prehodi,
ni prekrita le z rožami.
Spomni dni se ko sva se spoznala,
kaj drug drugemu sva dala.
To edino kar takrat sva imela,
le ljubezen iz dna srca.
Kar sva želela nekdaj, vse to imava sedaj,
topel domek in v njem tudi otroški smeh.
Komur ljubezni ni žal, da bi jo drugemu dal,
ta ne bo v življenju nikdar sam ostal.
Včasih sinko začuden sprašuje,
kaj je z vama, očka, mama.
Saj v zakonu se ne poljubuje,
to je le za zaljubljence.
Vedi, sinko, ljubezen je večna,
ne izgine in ne mine.
Midva z očkom še vedno sva srečna,
del te sreče si tudi ti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
