Oprosti, da spet kličem te,
čeprav je pozno in sovražiš me.
Rad bi vedel, kaj lahko nar’dim,
da mikrokozmos tvoj nazaj dobim.
Ni besed pravilnih,
celo noč sem jih iskal.
Razen, da iskreno rečem,
da neskončno mi je žal.
Žal mi je, da te bolim,
boljše ni v pesmi tej.
Žal mi je, da sem bil slep
in tega nisem videl prej.
Čez resnico sem potresel svoj pepel,
večno kriv, nikoli cel.
Vem, da ne bi smel,
a drugače nisem znal
ugasniti tišine,
bežati od bližine.
A žal drugače nisem znal,
izdal te za trenutek lažne sreče,
zdaj pa spet me k tebi vleče.
Oprosti, da ti kradem čas.
Hotu’ sem ti vse povedat’
in slišati tvoj glas.
Rane puščam si odprte,
da jih objame sol,
če ne vrneš se domov.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
