Ne pišem poezije
o najinih večerih.
To, kar imela sva,
naj ostane stvar le najina.
Zdaj moje misli,
kot na vrtiljaku plešejo,
a na koncu spet
vrnejo se k tebi.
Zate včeraj ne obstaja,
spet naprej odpelje vlak,
brez mene naprej gre tvoj korak.
Sama sem srce izgubila,
spotoma nekje ostalo je.
Naj sploh še iščem ga?
Le črepinje bom
tam, nekje našla.
Sama sem srce izgubila,
spotoma nekje ostalo je
in nekoč bom šla
po sledeh solza,
da ga bom našla.
In res ne bo, kot je včasih bilo,
zdaj drugi naju vodijo,
a jutri bom odšla
po sledeh solza,
da se bom našla.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.