Včer’ pršu sem k teb v vas, da bi reku ti na glas,
da sem se zalubu, da sem pamet zgubu.
Res je, kar povedu bom, pr teb sem najdu drugi dom,
ti si ta, ki sem jo iskal vsak dan, vsako noč.
Si rekla mi “ti zmešan si”, a bejž, saj si me zmešala ti,
ta prvič, ko si dala mi poljub na ustnice.
Zdaj vsak te dan pogrešam bolj, počas bom tega ‘mel dovolj,
dons pa spet do tebe grem, da se ti izpovem.
Ne morem več brez tebe, se v glav’ mi blede,
rad bi se s tabo zbuju, s tabo bi zaspal.
Bom vse pospravu, zajtrk ti pr’pravu,
vse naredu bom, sam’, da bi moja b’la.
Zdej ne hod’m več v vas, še zmer pa rad povem na glas,
da sem se zalubu, da sem pamet zgubu.
Že nekaj časa moja si, še zmer se mi v glav’ vrti,
ko se k tebi stisnem, v topel tvoj objem.
Ne morem več brez tebe, se v glav’ mi blede,
rad bi se s tabo zbuju, s tabo bi zaspal.
Bom vse pospravu, zajtrk ti pr’pravu,
vse naredu bom, sam’, da bi moja b’la.
Zate, če boš hot’la, vprašam tvoj’ga fotra,
če lahko bi k men’ prišla za urco al’ pa dve.
To prav dobr’ veva, da izdat’ ne smeva,
da ostala boš pri meni pozno, pozno v noč.
