Vse besede so otožne,
vsi pogledi žalostni,
le na slikah sva objeta,
tam ne jokajo oči.
Rekla sva si, da za vedno
bova skupaj sanjala.
Danes pa stojiva tiho,
zadnjo solzo čakava.
Ljubila sva se in ljubiva še,
a konec blizu je,
pustiva, naj bo, čeprav je hudo,
še vedno ljubim te.
Smejala sva se, jokala, mar ne,
zdaj konec tukaj je.
Pustiva, naj bo še enkrat lepo,
še vedno ljubim te.
Nisva prva, ne edina,
ki sta izgubila žar,
pojma nimam, kaj je razlog,
pojma nimam, v čem je stvar.
Pusti mi, da zadnjič rečem,
ni mi žal za vrsto let,
pridi bližje, da kot nekdaj
greva zadnjič se objet.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.