V ravni vrsti nemo le stojiš, so potni prsti, ob stisku rok mižiš,
a kdo je v krsti, v hipu se zmraziš, a kdo je v krsti?
Pokoplješ sanje iz otroških dni, zazreš se vanje, občutke obudi.
Obrekovanje iz preteklosti tesnobo vzbudi.
Vse je kot prej, znotraj vseh mej.
Kam naj naprej, ko ni več idej?
Misel izginja, v prah se spreminja, beseda izzveni.
Dejanja edina so tista prvina strastnih nas ljudi.
Življenje teče ne glede na to, da strah ti sleče razgaljeno telo.
V mraku speče tvoje želje so, a sliši jih še kdo?
Vse je kot prej, znotraj vseh mej.
Kam naj naprej, ko ni več idej?
Misel izginja, v prah se spreminja, beseda izzveni.
Dejanja edina so tista prvina strastnih nas ljudi.
Beseda izginja, v prah se spreminja, še upanje zaspi.
Dejanja edina so tista prvina lačnih nas ljudi.
Če mali glas utaplja nas,
kot za okras, beži nam čas.
