Tam gor stoji prebeli grad, pod gradom vrtec nov.
Po njem pa hodi mlad vrtnar, lepo je žvižgal, pel:
“Čeprav sem kmečkega rodu, vrtnarskega stanu,
imam pa lepo deklico, gosposko ljubico.”
Joooj, joooj, joooj.
Gospod graščak v lin’ stoji, vse sliš’ kar govorim.
Pa brž vrtnarja kliče on, tako mu govori:
“Al’ mojo hčerko ti poznaš, al’ jo ti štimaš?”
“Jaz vaše hčerke ne poznam in tudi ne štimam.”
Joooj, joooj, joooj.
Gospod graščak mu ni verjel, po rablja je poslal.
Na travnik so odšli prav vsi, vrtnar zdaj tam stoji:
“Odveži rabelj mi oči, da vidim čez polje,
da videl bom, če zraven je, ki dal sem ji srce.”
Joooj, joooj, joooj.
Meč rabelj prvič zavihti, med plečmi ostrmi.
Je omedlela ljubica in padla dol na tla.
Ko drugič se zabliska meč, mu glav’ca pade preč.
Je ljub’ca trikrat vzdihnila, slovo od sveta jemala.
Joooj, joooj, joooj.
Še so se pogovarjali, kam naj ju grob deno,
potem vele pokopati, vsac’ga na kraj cerkve.
Iz njega zraste lilija, iz nje pa vrtnica,
dorastli sta vrha cerkve, na vrh sklenili se.
Joooj, joooj, joooj, joooj.
