Klad’vo bij, luna sij,
zvezde s sijem svojim skrij,
vse je plin in dim,
a vendar vidim te jaz.
Sploh več ne hodim spat,
vsaj ni treba zob si prat,
ko večina spi,
takrat privlečem na plan
pisane cevi.
Skozi teleskop zdaj jaz
znova gledam tvoj obraz,
mere bujnih dimezij,
tvoje kraterje in sij.
Ti kot vedno hladna si,
sreča zimsko spanje spi,
a zanimaš me le ti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.