Ti veš, kaj čutim, tudi ko molčim,
a svojo srečo v smeh lovim,
ko se tvoj “ljubim” skrije v tih šepet
in šepetaš ga spet in spet.
Ti veš, da moja misel išče pot besed,
ko s poljubi rišeš najin svet,
na mojo dušo pišeš brez sramu,
vedno, ko želim te, si tu.
In še pretvarjam se, da nepomembno je,
kar med nama govori,
a pusti času čas, naj dozori,
vse besede, ki jih še ni – v ljubezen.
Veš, svoboda je moj opoj,
pusti, naj borim se sam s seboj.
Ko si počešem skuštrano srce,
najdeš ga v sebi, tvoje je.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.