O, kako veliko je moje mesto,
vse polno zakrinkanih obrazov,
utrujenih oči, ki nočejo stika,
ljudi, ki le dober zaslužek jih mika.
Vse večkrat prevroča je sapa besed,
prevečkrat me žge, kar naj bi grelo.
Brez smisla lahko zazdi se moj svet,
a mene ni strah, da bi skelelo.
Ko zjutraj vstanem, vzamem si dan,
čisto potiho ga spravim v dlan,
s sabo ga nosim povsod naokrog,
ko prideš mimo, se počutim kot bog.
Ulice polne urnih ljudi,
nog, ki lovijo časovni zamik.
Pamet iz glave, se je preselila
v najnovejši telefon na dotik.
Zdaj spet je tako, kot mora biti,
tvoj nasmeh, ki bi že davno moral priti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
